CIMRU

Jaz pa sem bil vesel, vesel, da je pomlad, vesel ob misli, da je pri kom prespal, celo drugo noč sem mislil… Pozabil sem nanj in to boli. On pa si je naložil preveč. Ni prenesel. Je bil premlad.

Zdaj se mi zjutraj, ko bom naglas zaklel in zatulil, ob težkem vstajanju iz postelje ne bo več treba sekirati, da ga po nepotrebnem vznemirjam.

Nisem mu upal povedati, da ga imam rad. Zdaj mu moje solze ne pomagajo več.

  • Share/Bookmark
ZORANO POLJE

Zorano čakam novega semena,

saj up še pričakuje novo rast.

Moje brazde še po njem hlepijo,

čeravno zdi se, da nastavljam le mu past.

Pa dež bo omočil to posuto seme

in sonce spet ogreje me.

Seme gvišno bo skalilo,

nova rast zopet se prične.

Jaz pa le sidral bodem mlada stebla,

Nudil oporo jim in hranil njih razvoj.

Mi mar ni v kaj bodo se razvila,

da le omogočim boljši jim obstoj.

  • Share/Bookmark
ŽENSKA, KI NI HOTELA ODPRETI VRAT

Končno sem dobil nekoga, da me zapelje do kina. Šla sva v kino Vič. Pustimo to, da ni bilo kje parkirati in bi skoraj prišla prepozno.

V prvi vrsti nisem hotel sedeti in poriniti me je bilo treba v klanec. Kolega se je potrudil in je šlo. Dvorana je bila napol prazna. Kaj ljudje hodijo samo še v Kolosej? Ne saj so tudi tam dvorane skoraj prazne. Kakorkoli, srečno sva se namestila na rob 12 vrste in film se je pričel.

Ne vem kakšna je bila njena konkurenca a Winsletova je kipec prav gotovo dobila zasluženo.

Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi zavore na mojem vozičku naenkrat začele popuščati in najprej sem zdrknil le centimeter ali dva, naslednjič, pa sem se prestavil za celo vrsto niže in kar je še huje, začel sem drseti s sedala moje limuzine. Zgodilo se je kmalu potem, ko so v filmu obtoženim paznicam iz nacističnega taborišča očitali, da niso odprle vrat goreče cerkve v kateri so bile zaprte jetnice. Diskretno kot sem v dani situaciji le mogel, sem gospo, ki je zdaj sedela ob meni prosil, da se premakne na sosednji prost sedež. Hotel sem se pač prestaviti na varno. Ni hotela. Bil sem razočaran in do konca filma sem se lovil na strmini vozička in čakal kdaj bom dokončno zdrknil z njega. Zmaga pa je bila vseeno moja. Nisem padel. Gospa pa verjetno ne bo nikoli dojela, da ni ravnala nič bolje od prej omenjenih paznic v nacističnem taborišču. Blagor ubogim na duhu.

  • Share/Bookmark
ZMAGA

Je to res konec al` na smrt sem le utrujen?

V čem je smisel, če ne morem, znam živet?

Naj le prekladam se in čakam, da umrjem?

Tako ne morem, nočem več naprej trpet.

Raje končam naj zdaj to dramo,

pa roka noče, me angel moj še hoče varovat.

Kaj če jutri lep bo dan z mano?

Morda pa kdo še pride vasovat.

Saj vem, nikogar ne bo več,

je slavec zame pesem zadnjo že odpel.

Na ognjišču le lonec prazen je, vabeč,

namesto ognja spodaj pa je le pepel..

Vseeno malo še počakam,

da rože na oknu poženo nov cvet.

Spravim s sabo se in v miru le dočakam,

da oder moj se pripravljen bo zapret.

  • Share/Bookmark
RAZOČARANJE

Je šlo res rado – v tri. Bili so dvomi in nezaupanje, pa je vseeno takoj ostal brez hlač. Moje so ostale na mestu, ni bilo časa, je večino opravil sam. Ni mogel povedati, a vem, bil je razočaran. Jaz pa sem se počutil izdanega. Izdal sem se sam. Za 5 minut zadovoljstva sem prodal vse v kar sem verjel, vse kar je še ostalo. Zdaj sem prazen in dvomim, da bom še našel ustrezne kable, da se napolnim.

  • Share/Bookmark
SLED

Danes se je vendarle pokazalo malo sonca - tako da vemo, da je še, da lahko opazujem kako pobira sledi v snegu. Najprej jih zmaliči, jim vzame ostrino, do neprepoznavnosti jih preoblikuje, potem ostanejo luknje in pokaže se trava.  Je tu stekel otrok, je s poti zavil pes…? Nepomembna vprašanja, ki budijo domišljijo. Spomnim se Prešerna. Prava podoba je že davno izgubljena in cel kup raznih pomembnežev se gnete okrog interpretacije njegovega življenja in dela. Kdaj bo skopnelo tudi to? Ostaja le trava, vedno na novo sveža. Ostajajo njegove pesmi, njegova zapisana misel.

  • Share/Bookmark
MOČ BESEDE

Dotaknil sem se ga z besedo in on se je z besedo dotaknil mene. Božal me je s svojimi besedili in slišal sem njegove misli in je on poslušal moje. Ljubila sva se, z besedami sva se ljubila. Med nama se je rojevala energija.

Postalo je toplo in svetlo, sonce je dobilo močnejši žar. O vem, še bo sneg a sonce bo  vedno močnejše in bo zmagalo. Prišla bo pomlad.

  • Share/Bookmark
ŽELJE

Si res ne želel bi leteti?

Mi pesem res pomeni vse?

Se cvet moj dolgo je obiral,

naj zdaj končno se razpre.

Vse to obup je, prazne marnje,

izhod, ko druge možnosti pač ni.

Usoda ljubi le pogumne,

strahopetci so pozabljeni.

An ban, vem v tri gre rado,

pa tokrat res si želel bi,

da mi ta presneta kocka

spet in zopet ne zgreši.

  • Share/Bookmark
IKARUS

Ne vabi v svobodo me leteti,

sem bremena naložil si preveč.

Ne mogel bi se s tabo vzpeti,

sončnih žarkov hrepeneč.

Le v dolini naj še bivam,

saj želeti si ne upam več.

Toplote sončne naj ne uživam,

so dnevi moji davno preč.

Letel pa s tabo bi v duhu,

ti podpiral krila bi.

Želel, da dolgo še uživaš,

preden peruti sonce ti stopi.

Nič ne boj se, saj bom s tabo.,

v srcu varval tvoj zaklad.

ne premamijo me z nobeno vabo

ne pustil vzeti tvojih bom si nad.

  • Share/Bookmark
ŽIVETI IN UPATI

Berem dnevniške zapise skoraj natanko izpred sedmih let. Zapisal jih je moj soimenjak z ALS. Ha, tudi skleroza naju druži, čeprav je bila njegova drugačna in bil je starejši. Pisanje mi je všeč. Uživam, obnavljam dogajanje – tisto, ki ga lahko seveda in primerjam.

Mu je uspelo ohaniti optimizem do konca? Bo uspelo meni? To ni odvisno samo od mene. Vključi se verjetno še cel kup okoliščin in jaz bom s težavami moral zdržati dlje.

Je smrt lahko prijazna? Verjetno je, gotovo je, če pride ob času, ko že uspeš narediti sled. Mar torej čakam na to? Sem čakal predolgo, bom ostal neizpolnjen? Je možno, da moja smrt ne bo prijazna? Rad bi stopil, narisal črto, rad bi napravil sled – pa ne vem kako, ne znam

Me bo preveč potrlo, če preberem do konca – saj ga že poznam, pa vendar… Moram – še dan, dva, mesec ….

  • Share/Bookmark