Zaklel sem in se ugriznil v jezk
pa nobenega toka ni bilo
Ne toka misli, kaj šele vode,
beli tok pa imajo le punce
in prav v nobeno pomoč ne bi bil.
Udaril sem se v palec na nogi,
kar strese bolj kot električni tok.
Zaspanček ti kar mirno spi,
naberi moč za nove dni.
Ko si našel spet boš delo
bo življenje še veselo.
Poiskal si boš novo pot,
se izogibal starih zmot.
Usodo v lastne brž roke,
življenje teče nam molče.
Sonce oblake posuši,
temotne dneve razjasni.
Polje ti spet ozeleni,
v jeseni zrnje podari.
In so se smejali. Fantje in punce so se smejali in hihitali. Vsi so namreč dobili isto asociacijo na seks. Jaz pa sem se le opravičil za moje nekonvencionalno in nekulturno lizanje krožnika in ostankov solate na njem. To je namreč žal postalo moja rutina, doma in v družbi.
Drži tudi tisto na kar so pomislili oni a to ostaja v moji spalnici in zaenkrat še ni bilo pritožb. Upam le, da čas ko tudi polizati ne bom mogel več še nekaj časa ne bo z mano.
V dimu riše se podoba,
ki jo kava mi ponuja.
Lepa je, pohotna tudi
a naslado vso zamuja.
Le sama sebi je namen,
je otipati ne morem.
Se razblini mi v prazen nič,
uloviti je ne zmorem.
Čas je, da neham sanjati
Priznati moram si poraz.
Lepota le za druge je,
Moj le je dimni nje odraz.
Ljubezni si ne iščem već,
le prazen seks me še obseda.
V njem iščem si rešilni pas
za telo, ki se seseda.
Čeprav poskušam vedno še,
pa rešitve v njem ne najdem.
Ljubiti vdano lepše je,
v partnerstvu se bolje znajdem.
Mi seks ne nudi več slaščic,
a mi to samo ostane.
Rad še čutil tople bi dlani,
predno zima me objame.
Vdan v usodu spet pišem. Beležim misli, ki se še pletejo za zaveso mojih vek.
Poletje je in pšenica na bližnjem polju polni svoje klase, moje polje pa je opustošeno in prazno. Še trdovratni plevel komaj uspe zasnuti kak cvet. Brezupno čakam kaj prinese jutri. Pa tudi plevel lahko lepo cveti in drugo leto morda požene celo mak s sosednjega polja. Opojna lepota njegovih cvetov mi morda vlije novega upanja.
Trajnost večna, téma ta dražljiva
zasužnila v rosnih letih je moj svet.
Zasedla misli želja je mamljiva,
dočakati najmanj sto častitih let.
Račun to prazen bil je brez krčmarja
po svoje življenje vedno suka se.
Na svetu pa žal tega ni denarja,
da čas dodatni si kupi bi za sé.
Življenja večnost je le utopija.
Še sonce nekoč nam ugasnilo bo.
Pošla njegova bode energija,
z njim vse drugo na tem svetu bo prešlo.
Le v počitku večnem večnost vlada
in le tam zares si želje umirim.
Tam gluha topost večna bo naslada.
S smrtjo ljube večnosti res ne zgrešim.
To lep je dan bil za umret,
sonce sijalo je na svet.
Ptički so v drevju peli,
prav veselo so žgoleli.
So trave pele se v nebo,
Molile za veselje so.
Je veter sapo le zajel,
piháti v tog obraz ni jel.
Vzame natura si prosto,
moj lik odeli so v zlato.
Pogledal je nazaj ljubo,
zapustil le ihtenje bo.
Kratka vedno bolj postajaš,
in obupu me predajaš.
Želel bi, da to je laž,
a nuji dnevni le postajaš paž.
Včasih brala, pela si naglas,
zdaj govorjenju komaj daješ glas.
Misel seli se na drug nivo,
jo računalnik le zapisal bo.
Kmalu tudi to bo mimo,
v glavi drugi najdeš novo rimo.
Z etrom bodeš se združila,
se drugih ust boš polastila.
Sprehajala se po pljučih mojih več ne boš,
zašla v drug boš prsni koš.
Ne hodi, je tvoja pot zastonj,
najdeš tu le moj še vonj.
Roka tvoja me ne ogreje,
se svet je moj vrtel hitreje.
Moja podoba še suka se za tvojimi očmi,
zlomljeni moj glas še v ušesih ti zveni.
Vse ostalo v pepel se spremeni,
ne hodi zdaj, mene tu več ni.
Potrosili ga po zemlji bodo,
kjer ne mogel biti bo v škodo.
Na zemljo pa postavijo napis,
ki le bo beden moj obris.
V spominu tvojem bom ostal,
z upanjem, da ni ti žal.
