To lep je dan bil za umret,
sonce sijalo je na svet.
Ptički so v drevju peli,
prav veselo so žgoleli.

So trave pele se v nebo,
Molile za veselje so.
Je veter sapo le zajel,
piháti v tog obraz ni jel.

Vzame natura si prosto,
moj lik odeli so v zlato.
Pogledal je nazaj ljubo,
zapustil le ihtenje bo.

Kratka vedno bolj postajaš,
in obupu me predajaš.
Želel bi, da to je laž,
a nuji dnevni le postajaš paž.

Včasih brala, pela si naglas,
zdaj govorjenju komaj daješ glas.
Misel seli se na drug nivo,
jo računalnik le zapisal bo.

Kmalu tudi to bo mimo,
v glavi drugi najdeš novo rimo.
Z etrom bodeš se združila,

se drugih ust boš polastila.
Sprehajala se po pljučih mojih več ne boš,
zašla v drug boš prsni koš.

Ne hodi, je tvoja pot zastonj,
najdeš tu le moj še vonj.
Roka tvoja me ne ogreje,
se svet je moj vrtel hitreje.

Moja podoba še suka se za tvojimi očmi,
zlomljeni moj glas še v ušesih ti zveni.
Vse ostalo v pepel se spremeni,
ne hodi zdaj, mene tu več ni.

Potrosili ga po zemlji bodo,
kjer ne mogel biti bo v škodo.
Na zemljo pa postavijo napis,

ki le bo beden moj obris.
V spominu tvojem bom ostal,
z upanjem, da ni ti žal.