Zaslepljena, blodna dušica,
v čare si življenja ujeta.
Rada bi, da glas srca
vzela le neizprosna bodo leta.

Nabirala si izkušenj, dan na dan,
zdaj jih nimaš komu zapustiti.
S teboj gredo na ono stran,
se dano jim ne bo vrniti.

Dušica v brezno bo pozabe odletela,
spomine svoje pa s seboj vzela.
V temi bo odmev veneč,

ne obudi spomina niti želja več.
Zapišem torej pravi čas, kar se dušice oklepa,
saj novih bo poti iskala druga duša slepa.