Gledam kaplje, ki padajo na tlak,

ko pod svojim zdaj vedrim napuščem.

Diham svež in hladen zrak

in si sončnih žarkov iščem.

Ti pa skriti so,

odeja oblačna jih prekriva.

Le v sebi jih dobim,

jih misel moja še odkriva.

Bivajo mi v spominih

na minuli, polni čas,

ki ceniti znal ga nisem,

zdaj edini moj je kras.

Pa zjasnilo bode se nebo

žarki sončni spet do mene bodo sijali.

Mi ogrejejo telo,

barve svetle še bodo kazali.

Kako milostljiva je mati narava in kako previdna je usoda. Menda mi je bilo že na začetku usojeno, da se bom plazil bolj spodaj, pa mi je bilo vsaj otroštvo in mladost dano videti od zgoraj.
Padec pa je, v skladu z energijskim zakonom, zdaj toliko bolj boleč in le z močno voljo bom ublažil bolečino.
Mnogokrat si zaželim, da bi nikoli ne bil zgoraj, da bi se vse odvijalo horizontalno in bi bila edina sesalna sila konec življenja. Pa sem vendar v tistem obdobju doživel toliko, toliko tega, da si danes brez teh izkušenj sebe ne bi znal zamišljati.
Hvala torej mati narava, hvala usoda.

Popil bi te, posrkal ti naslado.

Vsak ostanek posesal.

Topla hladnost umiri mi željo,

z glavé sladkoba grenka sname bol.

Trenutno poteši potrebo,

v dur pretvori vladajoči mol.

Zatekel večkrat bi se k tebi,

Pa nekaj me nazaj drži.

Pravijo, da menda s tabo,

spanca mirnega več ni.

Ujet sem, ven ne znam,

zablokiral sem si kodo.

Mej sem naredil si preveč,

da užival čisto bi svobodo.

Kaj pomeni ugled, ljubezen, slava,

če v kletki svoji le čepiš.

Mislš misli, ki si davno jih domislil,

novih pa se še bojiš.

Pa bom strl to presneto kodo,

Izbrisal meje bom vse.

Nabral si novega bom znanja,

rad poskusil bi vse.

P esem kdo bi tebe ljubil
pa zvesta ti ostala si.
A ko kdaj bi te izgubil
smrt me hitro pogubi.

V časih dala si, a tudi vzela,
poslušala čustva mi.
Z daj trobila, nežno pela,
pa vedno svoja ostala si.

A ko vedno ti bi pela,
bi se izpela slej ko prej.
Mene pa bi ugonobila,
bi budnost moja ne imela mej.