ŽENSKA, KI NI HOTELA ODPRETI VRAT

Končno sem dobil nekoga, da me zapelje do kina. Šla sva v kino Vič. Pustimo to, da ni bilo kje parkirati in bi skoraj prišla prepozno.

V prvi vrsti nisem hotel sedeti in poriniti me je bilo treba v klanec. Kolega se je potrudil in je šlo. Dvorana je bila napol prazna. Kaj ljudje hodijo samo še v Kolosej? Ne saj so tudi tam dvorane skoraj prazne. Kakorkoli, srečno sva se namestila na rob 12 vrste in film se je pričel.

Ne vem kakšna je bila njena konkurenca a Winsletova je kipec prav gotovo dobila zasluženo.

Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi zavore na mojem vozičku naenkrat začele popuščati in najprej sem zdrknil le centimeter ali dva, naslednjič, pa sem se prestavil za celo vrsto niže in kar je še huje, začel sem drseti s sedala moje limuzine. Zgodilo se je kmalu potem, ko so v filmu obtoženim paznicam iz nacističnega taborišča očitali, da niso odprle vrat goreče cerkve v kateri so bile zaprte jetnice. Diskretno kot sem v dani situaciji le mogel, sem gospo, ki je zdaj sedela ob meni prosil, da se premakne na sosednji prost sedež. Hotel sem se pač prestaviti na varno. Ni hotela. Bil sem razočaran in do konca filma sem se lovil na strmini vozička in čakal kdaj bom dokončno zdrknil z njega. Zmaga pa je bila vseeno moja. Nisem padel. Gospa pa verjetno ne bo nikoli dojela, da ni ravnala nič bolje od prej omenjenih paznic v nacističnem taborišču. Blagor ubogim na duhu.

  • Share/Bookmark
 
Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !