Arhiv za Marec, 2009
AFORIZEM

Želel sem si prijatelja do konca življenja. Dobil sem ga. Zdaj si ne upam želeti ničesar več.

  • Share/Bookmark
CIMRU

Jaz pa sem bil vesel, vesel, da je pomlad, vesel ob misli, da je pri kom prespal, celo drugo noč sem mislil… Pozabil sem nanj in to boli. On pa si je naložil preveč. Ni prenesel. Je bil premlad.

Zdaj se mi zjutraj, ko bom naglas zaklel in zatulil, ob težkem vstajanju iz postelje ne bo več treba sekirati, da ga po nepotrebnem vznemirjam.

Nisem mu upal povedati, da ga imam rad. Zdaj mu moje solze ne pomagajo več.

  • Share/Bookmark
ZORANO POLJE

Zorano čakam novega semena,

saj up še pričakuje novo rast.

Moje brazde še po njem hlepijo,

čeravno zdi se, da nastavljam le mu past.

Pa dež bo omočil to posuto seme

in sonce spet ogreje me.

Seme gvišno bo skalilo,

nova rast zopet se prične.

Jaz pa le sidral bodem mlada stebla,

Nudil oporo jim in hranil njih razvoj.

Mi mar ni v kaj bodo se razvila,

da le omogočim boljši jim obstoj.

  • Share/Bookmark
ŽENSKA, KI NI HOTELA ODPRETI VRAT

Končno sem dobil nekoga, da me zapelje do kina. Šla sva v kino Vič. Pustimo to, da ni bilo kje parkirati in bi skoraj prišla prepozno.

V prvi vrsti nisem hotel sedeti in poriniti me je bilo treba v klanec. Kolega se je potrudil in je šlo. Dvorana je bila napol prazna. Kaj ljudje hodijo samo še v Kolosej? Ne saj so tudi tam dvorane skoraj prazne. Kakorkoli, srečno sva se namestila na rob 12 vrste in film se je pričel.

Ne vem kakšna je bila njena konkurenca a Winsletova je kipec prav gotovo dobila zasluženo.

Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi zavore na mojem vozičku naenkrat začele popuščati in najprej sem zdrknil le centimeter ali dva, naslednjič, pa sem se prestavil za celo vrsto niže in kar je še huje, začel sem drseti s sedala moje limuzine. Zgodilo se je kmalu potem, ko so v filmu obtoženim paznicam iz nacističnega taborišča očitali, da niso odprle vrat goreče cerkve v kateri so bile zaprte jetnice. Diskretno kot sem v dani situaciji le mogel, sem gospo, ki je zdaj sedela ob meni prosil, da se premakne na sosednji prost sedež. Hotel sem se pač prestaviti na varno. Ni hotela. Bil sem razočaran in do konca filma sem se lovil na strmini vozička in čakal kdaj bom dokončno zdrknil z njega. Zmaga pa je bila vseeno moja. Nisem padel. Gospa pa verjetno ne bo nikoli dojela, da ni ravnala nič bolje od prej omenjenih paznic v nacističnem taborišču. Blagor ubogim na duhu.

  • Share/Bookmark
ZMAGA

Je to res konec al` na smrt sem le utrujen?

V čem je smisel, če ne morem, znam živet?

Naj le prekladam se in čakam, da umrjem?

Tako ne morem, nočem več naprej trpet.

Raje končam naj zdaj to dramo,

pa roka noče, me angel moj še hoče varovat.

Kaj če jutri lep bo dan z mano?

Morda pa kdo še pride vasovat.

Saj vem, nikogar ne bo več,

je slavec zame pesem zadnjo že odpel.

Na ognjišču le lonec prazen je, vabeč,

namesto ognja spodaj pa je le pepel..

Vseeno malo še počakam,

da rože na oknu poženo nov cvet.

Spravim s sabo se in v miru le dočakam,

da oder moj se pripravljen bo zapret.

  • Share/Bookmark