ŽIVETI IN UPATI

Berem dnevniške zapise skoraj natanko izpred sedmih let. Zapisal jih je moj soimenjak z ALS. Ha, tudi skleroza naju druži, čeprav je bila njegova drugačna in bil je starejši. Pisanje mi je všeč. Uživam, obnavljam dogajanje – tisto, ki ga lahko seveda in primerjam.

Mu je uspelo ohaniti optimizem do konca? Bo uspelo meni? To ni odvisno samo od mene. Vključi se verjetno še cel kup okoliščin in jaz bom s težavami moral zdržati dlje.

Je smrt lahko prijazna? Verjetno je, gotovo je, če pride ob času, ko že uspeš narediti sled. Mar torej čakam na to? Sem čakal predolgo, bom ostal neizpolnjen? Je možno, da moja smrt ne bo prijazna? Rad bi stopil, narisal črto, rad bi napravil sled – pa ne vem kako, ne znam

Me bo preveč potrlo, če preberem do konca – saj ga že poznam, pa vendar… Moram – še dan, dva, mesec ….

  • Share/Bookmark
 
01
vyagrah
25.01.2009 18:22

nočem razmišljat o smrti… ponavadi je bila nepričakovana… in bilo je zelo hudo….

raje razmišljam o svojem življenju ;) škoda ker ne pišem več dnevnika ….

02
sprehajalec
27.01.2009 11:10

Rad bi napravil sled in ne znaš..? Za koga? Zakaj?
Ni ti potrebno storiti ničesar velikega.
Zakaj ne želiš sprejeti, da puščaš sledi na vsakem koraku, da se vsak dan dotikaš življenj mnogih…
Zakaj ne vidiš, da si samo danes podaril mnogo objemov s pogledi, nasmehom, hvaležnostjo..?
Nenavsezadnje tudi meni puščaš sledi, s tvojimi besedami, razmišljanjem…
Imamo telo, imamo dušo…
Da, telo nam včasih postane pretesno, a duša ostaja “zdrava”!

Naj te objamejo angeli miru…

03
ihim
27.01.2009 11:20

@ yagrah: Tudi jaz se razmišljanju o smrti izogibam, škoda, da je vedno pogosteje z mano. Sicer pa kdaj pa bomo razmišljali o njej, če ne v času življenja.
@ sprehajalc: Imaš prav – za koga, zakaj? Odgovor je preprost, sebičen – zame.
Sicer pa se strinjam s teboj – hvala.
Glede angelov pa želim, da me še dolgo nebi objeli.

04
sprehajalec
27.01.2009 12:01

Da ihim, samo na kakšen način na žalost ponavadi razmišljamo o smrti..?
Je smrt trpljenje, bolečina, konec ali prehod v mir in svetlobo..? Zakaj naj bi se izogibali razmišljanju o miru, o svetlobi in toplini?
Kaj si ne želimo ravno tega že v življenju tu in se vsega tega veselimo..?
Zakaj strah pred neznanim, zakaj ne raje – prepuščanje..?

05
ihim
27.01.2009 13:14

@ sprehajalec: Smrt je lahko vse kar si naštel, trudim pa se, da bi bila to zadnje in prav zato… Koncu pa se ne da izogniti, kar me ne teži več in ni nujno slabo.
Strah pred neznanim je pa verjetno osnovni občutek samoohranitve in prepuščanje je lahko dvorezen meč.

06
sprehajalec
27.01.2009 13:47

…lahko nas meč prepuščanja poreže, nam zada bolečino, če ga neprestano brusimo s strahom, nemočjo, nesprejemanjem sebe in situacij v katerih se znajdemo, lahko pa nam služi kot orožje proti temu, nam pomaga, da smo močnejši…
Me veseli, da te ne bremeni več začetek novega, ki mu praviš konec. Pa te res ne? Iskreno odgovori sebi.
Želim ti, da ti je toplo, kjerkoli si…

07
vyagrah
27.01.2009 15:18

smrt je kot nekakšen misteriozen, skrivnosten fenomem… ne vem, ne želim/nočem razmišljat o tem, ko pa je toliko drugega ;)
sj vem, znam zakomplicirat ;)

08
ihim
27.01.2009 15:44

@ sprehajalec: Lepo povedano in resnično. Ne za moj konec me res ne skrbi, pokušam ga le narediti čim bolj mirnega, toplega, z začetkom novega po mojem koncu pa se bodo ukvarjali drugi.
Hvala za lepe želje, a saj veš človek se sam težko ogreje, veliko lažje je, če sta dva.

09
27.01.2009 16:05

ihim, imam nekaj bolj konkretnih misli in vprašanj, se lahko “bereva” na ne tako javen način, mogoče tudi tebi ustreza bolj oseben “pogovor”..?

10
ihim
27.01.2009 16:56

@vyagrah:nič ne kompliciraš in ne trdim, da je o tem potrebno stalno razmišljati, daleč od tega, je pa dobro, če ima človek tudi o tem razčiščene pojme.

11
ihim
27.01.2009 18:18

@ sprehajalec: se strinjam, sem že napisal mail pa ga ne sprejme bom poskusil še z drugega naslova.

12
27.01.2009 18:25

http://sprehajalec.blog.siol.net/
Tam boš našel tudi moj mail…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !