Arhiv za Januar, 2009
IKARUS

Ne vabi v svobodo me leteti,

sem bremena naložil si preveč.

Ne mogel bi se s tabo vzpeti,

sončnih žarkov hrepeneč.

Le v dolini naj še bivam,

saj želeti si ne upam več.

Toplote sončne naj ne uživam,

so dnevi moji davno preč.

Letel pa s tabo bi v duhu,

ti podpiral krila bi.

Želel, da dolgo še uživaš,

preden peruti sonce ti stopi.

Nič ne boj se, saj bom s tabo.,

v srcu varval tvoj zaklad.

ne premamijo me z nobeno vabo

ne pustil vzeti tvojih bom si nad.

  • Share/Bookmark
ŽIVETI IN UPATI

Berem dnevniške zapise skoraj natanko izpred sedmih let. Zapisal jih je moj soimenjak z ALS. Ha, tudi skleroza naju druži, čeprav je bila njegova drugačna in bil je starejši. Pisanje mi je všeč. Uživam, obnavljam dogajanje – tisto, ki ga lahko seveda in primerjam.

Mu je uspelo ohaniti optimizem do konca? Bo uspelo meni? To ni odvisno samo od mene. Vključi se verjetno še cel kup okoliščin in jaz bom s težavami moral zdržati dlje.

Je smrt lahko prijazna? Verjetno je, gotovo je, če pride ob času, ko že uspeš narediti sled. Mar torej čakam na to? Sem čakal predolgo, bom ostal neizpolnjen? Je možno, da moja smrt ne bo prijazna? Rad bi stopil, narisal črto, rad bi napravil sled – pa ne vem kako, ne znam

Me bo preveč potrlo, če preberem do konca – saj ga že poznam, pa vendar… Moram – še dan, dva, mesec ….

  • Share/Bookmark
RIBI

Me riba v vodo je vabila,

v toplo vodo že od mladih let.

Ji zaupal nisem. Me rada le bi premotila?

In želel le sem kopni svet.

A usoda je nepremagljiva,

že na bregu zdaj stojim.

Iz vode me vabi druga riba,

strah premagam in v vodi že ležim.

Porečete kaj lev bo z ribo,

pa vendar le tako lahko živim.

Zdaj že plavam in spoznavam ribo,

tisto v meni, s katero od nekdaj že živim.

Končno v vodi plavata dve ribi,

obema pri duši je toplo.

Druga prvo je zvabila, prva čakala je prav to.

  • Share/Bookmark