Arhiv za 26.12.2008
SUHA VEJA

Suha veja sem mogočnega drevesa,

veja, ki ne da cvetov.

Svetlobo krade, prostor le zaseda,

ovira novo kal, začetek nov.

Nekoč pa veja je brstela,

poganjala je v novo rast.

Želela še je, da bi zacvetela,

hotela drevesa krasna je postati last.

Tako kot zdrava vsa drevesa,

vrh le en premore tudi to.

Odvečna pa se suha veja

kmalu umaknila bo.

Pa kar noče usoda je vzeti,

suha vsa še vedno tam se pne.

Ji morda vendar dano bo cveteti,

je upanje res zadnje kar umre.

Seveda, nikoli ni cvetela

in res ubog bil je njen obstoj.

Šele nevihta jo nekoč je snela,

naklonila večni ji pokoj.

Pa najde fant to suho vejo,

z njo podkuri ogenj si.

In veja hvaležno je gorela

saj videti bilo je, kakor da cveti.

  • Share/Bookmark