STARA DEVICA

Kot otrok sem se zaljubljal v domišljiske, namišljene like, osebe iz pravljic in filmov. V Dorothy iz Čarovnika v Ozu, celo v Sneguljčico sem bil zaljubljen. Zagledan pravzaprav, takrat še ni bilo nobene razlike. Mi je bila všeč, ta Disneyeva deklica, je name naredila vtis – zaradi česa že? Zdela se je nežna, popolna.

In potem sem odrasel. Se je nabiralo postopoma pa vendar prehitro. Spoznaval sem ljudi, take in drugačne. Nobeden ni bil pravi. Sem jih predobro spoznal? Noben ni bil popoln. Jaz pa sem postajal vedno bolj mrk in zagrenjen, nedostopen, stara devica pač. Popolnega partnerja pa si še vedno nisem nehal želeti. Seveda ga nisem našel in tudi on ni več mogel najti mene. Zdaj vem, da sem verjetno želel in čakal samega Boga, čeprav tako kot v pravljične like, nikoli nisem verjel vanj. In kazen je bila vzgojna. Dokler se tega nisem zavedel, tudi partnerstva nisem mogel ustvariti.

Danes končno imam fanta. Je daleč od popolnosti, no, vsaj tiste otroške, a je realen in ima me rad. In jaz imam rad njega, morda tudi zato, ker ni popoln. Z leti sem namreč ugotovil, si priznal, da tudi sam to nisem in nikoli ne bom.

  • Share/Bookmark
 
Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !