Arhiv za December, 2008
SUHA VEJA

Suha veja sem mogočnega drevesa,

veja, ki ne da cvetov.

Svetlobo krade, prostor le zaseda,

ovira novo kal, začetek nov.

Nekoč pa veja je brstela,

poganjala je v novo rast.

Želela še je, da bi zacvetela,

hotela drevesa krasna je postati last.

Tako kot zdrava vsa drevesa,

vrh le en premore tudi to.

Odvečna pa se suha veja

kmalu umaknila bo.

Pa kar noče usoda je vzeti,

suha vsa še vedno tam se pne.

Ji morda vendar dano bo cveteti,

je upanje res zadnje kar umre.

Seveda, nikoli ni cvetela

in res ubog bil je njen obstoj.

Šele nevihta jo nekoč je snela,

naklonila večni ji pokoj.

Pa najde fant to suho vejo,

z njo podkuri ogenj si.

In veja hvaležno je gorela

saj videti bilo je, kakor da cveti.

  • Share/Bookmark
SEM REKEL BOBU BOB

Sem se outiral, kar tako, mimogrede sem se a zavestno. In mt je rekla, “pravilno” in “samo, da je tebi prav”. In sem o fantu povedal še sestri. Je bila vesela zame. “Samo, da imaš nekoga”, je rekla. Fotr je malo čudno gledal in ni mu bilo všeč, a njemu tako ni nič prav. Če je le mogoče vse oteži sebi in drugim v breme. Ga že poznam in se ne sekiram več. Ga moram sprejeti, kot bo on moral sprejeti mene.

  • Share/Bookmark
NAPOLNI ME

Naj dovolj ti ne bo le toplina objema,

Vzemi me nežno, sprejmem te rad.

Predolgo sem čakal te sladke omame,

Napolni me dragi z upom vseh nad.

Napolni me z jalovo nado semena,

z belino gostlato, ki ne da ti sinov.

Ne jemlji le nase užitkov bremena,

deli ga z mano, tvoj ljubi sem nov.

Napolni me dragi z bolečino semena,

napolni me z upom v NAJIN obstoj.

Zjasni naj poslej se živjenja koprena,

misel mi nate stvarja preboj.

  • Share/Bookmark
STARA DEVICA

Kot otrok sem se zaljubljal v domišljiske, namišljene like, osebe iz pravljic in filmov. V Dorothy iz Čarovnika v Ozu, celo v Sneguljčico sem bil zaljubljen. Zagledan pravzaprav, takrat še ni bilo nobene razlike. Mi je bila všeč, ta Disneyeva deklica, je name naredila vtis – zaradi česa že? Zdela se je nežna, popolna.

In potem sem odrasel. Se je nabiralo postopoma pa vendar prehitro. Spoznaval sem ljudi, take in drugačne. Nobeden ni bil pravi. Sem jih predobro spoznal? Noben ni bil popoln. Jaz pa sem postajal vedno bolj mrk in zagrenjen, nedostopen, stara devica pač. Popolnega partnerja pa si še vedno nisem nehal želeti. Seveda ga nisem našel in tudi on ni več mogel najti mene. Zdaj vem, da sem verjetno želel in čakal samega Boga, čeprav tako kot v pravljične like, nikoli nisem verjel vanj. In kazen je bila vzgojna. Dokler se tega nisem zavedel, tudi partnerstva nisem mogel ustvariti.

Danes končno imam fanta. Je daleč od popolnosti, no, vsaj tiste otroške, a je realen in ima me rad. In jaz imam rad njega, morda tudi zato, ker ni popoln. Z leti sem namreč ugotovil, si priznal, da tudi sam to nisem in nikoli ne bom.

  • Share/Bookmark