Polje sem, ki pšenico so mu vzeli.

Zdaj ptiči le brskajo ostankov zase

in sonce še po mojem se strnišču pase.

Sam sem, čakam, da pokrije bel me sneg.

O, še bodo jo sejali, roparji mojega zlata.

Pa spet bodo jo pobrali, ostaneta le klas al’ dva.

Tudi veter spet se oglasi, da pšenico vzvalovi,

veselje, s tem pa bežno, le mi naredi.

Nekoč pa tudi jaz se izčrpam,

in novega plodu ne dam.

Takrat zares me bodo zapustili

za dolgo, dolgo ostanem sam.