POLJE

Polje sem, ki pšenico so mu vzeli, ji leči name ne puste.

Jesensko sonce le po mojem se strnišču pase in ptiči brskajo ostankov zase.

Požeto zdaj samevam, čakam, da pokrije bel me sneg.

Polje v meni se je umirilo, življenja novega ne terja več.

Tiho čaka boljše čase, valovanja veselega še hrepeneč.

In res zopet bodo jo sejali, saj leto, spet obrne se.

In veter se bo še oglasil, z njim valovale bodo bilke vse.

Na koncu pa, kot vedno, bodo jo pobrali, roparji mojega zlata.

v skednje svoje bodo jo zdevali, meni ostaneta le klas al’ dva.

Nekoč pa tudi jaz se izčrpam in novega plodu ne dam.

Takrat zares me bodo zapustili, za dolgo, dolgo ostanem sam.

  • Share/Bookmark
 
Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !