Arhiv za Oktober, 2008
POLJE 2

Polje sem, ki pšenico so mu vzeli.

Zdaj ptiči le brskajo ostankov zase

in sonce še po mojem se strnišču pase.

Sam sem, čakam, da pokrije bel me sneg.

O, še bodo jo sejali, roparji mojega zlata.

Pa spet bodo jo pobrali, ostaneta le klas al’ dva.

Tudi veter spet se oglasi, da pšenico vzvalovi,

veselje, s tem pa bežno, le mi naredi.

Nekoč pa tudi jaz se izčrpam,

in novega plodu ne dam.

Takrat zares me bodo zapustili

za dolgo, dolgo ostanem sam.

  • Share/Bookmark
POLJE

Polje sem, ki pšenico so mu vzeli, ji leči name ne puste.

Jesensko sonce le po mojem se strnišču pase in ptiči brskajo ostankov zase.

Požeto zdaj samevam, čakam, da pokrije bel me sneg.

Polje v meni se je umirilo, življenja novega ne terja več.

Tiho čaka boljše čase, valovanja veselega še hrepeneč.

In res zopet bodo jo sejali, saj leto, spet obrne se.

In veter se bo še oglasil, z njim valovale bodo bilke vse.

Na koncu pa, kot vedno, bodo jo pobrali, roparji mojega zlata.

v skednje svoje bodo jo zdevali, meni ostaneta le klas al’ dva.

Nekoč pa tudi jaz se izčrpam in novega plodu ne dam.

Takrat zares me bodo zapustili, za dolgo, dolgo ostanem sam.

  • Share/Bookmark
KAKO GA ČUTIM

Ves čas ga čutim. Čutil sem ga včeraj, čutim ga danes in verjetno ga bom tudi jutri. Čutim ga, še posebno, ko sem sam s seboj. Noče stran. Prikradel se je vame in z vsakim mojim neuspelim poskusom, da bi ga izničil, je še močnejši, strašnejši.

Res je, bil je čas, ko nisem potreboval nikogar. Reklo bi se, da sem si bil zadosten. Sem se gnal za uspehom. Potrditvijo. Nanj še pomislil nisem. Bodo že prišli. Še bo čas.

Zdaj ni več tako. Uspeha in potrditve ni več, pa mi tudi ne pomenita več tega kot včasih. Privabiti pa jih nimam več s čim. Ponudim lahko le kar je ostalo. Ponudim lahko le svojo preteklost.

Zdaj vem. Čutil ga bom dokler ga ne najdem, pravega, Jurija z mečem, da ga premaga in me odreši.

Saj je menda jasno. O strahu ostati sam govorim.

  • Share/Bookmark