Arhiv za September, 2008
PRVIČ

Moram javit. Vem, da bi me pogrešili. Navadili so se moje prisotnosti. A priložnost je res enkratna, to moram sprobat.

Danes grem prvič plezat. Plezat ne plesat, čeprav bi bilo tiso ravno tak uspeh. Pa naplesal sem se že. Cele ure sem preživel na plesišču. Sem se dobro počutil tam in me je glasba nesla in nisem potreboval nikogar. Danes je drugače.

Mislim. Koliko stvari počnem šele zdaj, ko tega pravzaprav ne morem. V časih ko bi jih lahko, me je bilo vedno nečesa strah. Najpogosteje neuspeha. S tem se danes ne obremenjujem več. Vsak centimeter, kaj centimeter, vsak prijem bo uspeh.

In sem javil in sem šel. Je bil lep poznopoletni večer in Krim se je pel v bližini. Telovadnica se je zdela kar prenizka za plezalno steno, pa je ta vseeno bila tam. In so mi nataknili varovalni pas in že sem stal ob oprimkih, obešen na vrv. In moje oči so begale. Nisem bil prepričan, da bom sploh naredil prvi korak, se vzpel na prvo izboklino. Pa je šlo. S pomočjo je šlo. Seveda, sploh ne tajim. Z veliko pomoči na začetku. A šlo je vedno laže, z varovalom in še vedno s pomočjo, a šlo je. Vzpenjal sem se. Cele pol ure sem se vzpenjal. Potem je bilo dovolj in so me spustili na tla. Skoraj bi jim zameril, a so rekli naj pridem še. In prišel bom in morda bo šlo vedno bolje in morda ne, a prišel bom. Mi je všeč.

  • Share/Bookmark