Arhiv za 14.08.2008
DAN POTEM

“Pa stopala obračaj na ven”. “Dobro, zdaj pa še koleno pokrči, zakaj pa imaš “zadnjo rožo”". “Skrči”. Poskušam, zdi se da sem jo začutil, krčim, a verjetno krčim vse od prstov na nogah do obraznih mišic. Rezultat je spet dvomljiv. “Saj bo, saj bo” miri moj spačeni obraz. Ja, seveda bo, ob svetem nikoli, si mislim. Vem da ni prav a v tem trenutku res ne premorem nobenega upanja. Kar na voziček bi se usedel in tam ostal. A kaj, ko vem, da bi bilo le slabše in naslednja postaja je le še postelja. Ne, ne smem, moram nadaljevati. Moje razdalje so itak tako kratke -. soba-kuhinja, kopalnica-soba….samo, da ne padem. Saj se poberem, čeprav ob glasnem, ja celo vreščečem, preklinjanju, poberem se. In potem sem zmatran in grejo minute. Čas beži. Praske ne bolijo, bolijo le tiste na parketu. Tiste se ne celijo, ostanejo.

Matram se. Pa leva pa desna. S težavo se prestavim za nekaj centimetrov vesel, da nisem padel. Danes gre spet težje, predolgo sem sedel. Ko pa je bil že skrajni čas, da spet kaj naredim. Včeraj sem si privoščil. Je bil moj dan. Tako pravijo. In kar pravijo je treba spoštovati. In sem. Sem šel v mesto, sem poslušal glasbo, sem jedel torto. Sem šel z vozičkom, sem bil car, SEM BIL CAR.

Ko se usedem, premišljam. Premišljujem koliko časa še? Bom zmogel? Odgovora ni. Ni ga, kot ga ni za toliko stvari povezanih s prihodnostjo. Kot bi se vrgel v deročo reko. Me bo zanesla k bregu? Me bo vzela s sabo? Me bo pogoltnila? Koliko lahko sam vplivam na rezultat? Verjetno nekaj že. Pa bo volja dovolj močna? Spet vprašaj.

  • Share/Bookmark