Arhiv za 5.08.2008
SAM?

Danes pa res moram. Moram nadoknaditi tedenski zaostanek. Če ne drugega zaradi Boža.

Ampak saj je nedelja in nedelja je dan za počitek,…in zunaj je tako božansko sonce,… in bom že…

In grem ven. Proti Rožniku. Zastavljeno pot skozi Mostec seveda zgrešim. Pa velikega duha to ne moti, grem pač mimo živalskega vrta in Rožne doline, mimo bivšega Čada na vrh. Le zakaj to delam prvič, se sprašujem, gozd je tako lep. Danes še posebej. Res mi ni žal, da sem se odločil tako. Pot je lepa in v trenutku sem na vrhu. Cerkev je še vedno rdeča in ravno bije dvanajsto, pred gostilno oziroma bifejem na vrhu pa Cankarju družbo dela ogromno nedeljskih gostov. Sam družbe res nisem potrboval in sklenil sem že, da bom mimogrede nekje kosil. Izgovor se je zdel dober in že sem se spuščal proti Tivoliju in Centru. Ravno prav je bilo toplo in sence drevja so se prijazno igrale na sivobelih peščenih potkah. O da bi vsak dan bilo tako. Bi se res naveličali? Morda. Vseeno veliko bolje kot, če bi vsak dan deževalo. Potem bi Rožnik lahko opazoval le skozi okno. Peljem pod železnico do Centra. Plakati me spomnijo, da še nisem bil na razstavi slovenskih impresionistov. Bom drugič. Kmalu. Danes je preveč lepo. Zavijem v pizzerijo. Pojem hitro, nekaj me vleče naprej. V hrani ob praznem omizju pa tudi ni pravega užitka. Seveda moram čez Prešerca. Da bi bil v Centru brez opravkov in ne bi šel čez Prešerca? Jaz ne. A zdaj se bo pa ulilo? Ne samo nekaj kapljic. Lokalno vreme pač. Zdaj že vem, spet se bom vračal čez Rožnik in poskusil končati v Mostecu. Oooooooooauau. Nisem mislil tako dobesedno.

Pa lepo po vrsti. Odločim se za Jesenkovoi pot. Občudujem naravo in seveda predvsem rastlinje. Kaj ni tu za tivolskim gradom klasično nahajališče gomoljčice? Seveda je ja, le da sem letos že prepozen. Je že odcvetela. Pa drugo leto.

Tu res dobiš vse. Če želiš družbe se ustaviš na Cankarjevem vrhu, če želiš miru pa se umakneš na kako stransko, manj obljudeno pot. Sprehajalcev danes tu res ni veliko in igra senc me povsem zasanja. Le žvrgolenje ptičev in oddaljeno drsanje korakov po peščeni poti oznanja, da vendarle nisi povsem sam. Kdo bi si mislil, da se bom že čez nekaj trenutkov zapletel v pogovor z drugim naključnim sprehajalcem.. In vendar je bilo tako. Zaradi pogovora pa je popustila pozornost in zanimanje za okolico. Popustila je ravno na najhujšem spustu in bila sva že skoraj v Mostecu. Pas nestabilnega grušča na poti, ki je ostal po dežju mi je dal vetra. Ko si enkrat na njem se pod lastno težo lahko le prepustiš toku. No, saj ni bilo tako hudo, padec in nekaj prask pač, a ni dosti manjkalo, da bi se končalo drugače. Še dobro, da sem imel nekoga ob sebi. Morda pa je bil ravno to vzrok in bi sam vozil drugače, bolj previdno? Kdo bi vedel? Glavno, da se je srečno končalo.

Vse skupaj je bilo vredno pijače. Brezalkoholne, seveda. In debato je bilo tudi treba zaključiti. Mostec pa je bil za to kot naročen.

Nasvidenje, pa lepo bodi. Hvala, se še kdaj vidiva.

  • Share/Bookmark