Arhiv za Avgust, 2008
MALI

Danes sem ga videl. V odhajanju sem ga videl. Le za sekundo morda. Ležal je tam, majhen, lep, za požret skratka. Pod budnim očesom svoje matere je ležal, nebogljen, zavit v krpice. Bil je tam, kot izziv. Jaz pa sem odhajal, iz bolnice sem odhajal in bilo mi je hudo. Ni mi usojen. Sem se zavestno odločil. Ga ne bi zmogel. Bi samo trpel. Bi trpel jaz. Bi trpeli vsi vpleteni. Spet se zdi, da se kaznujem. Pa se ne. Odrekam se sreči, v zameno za bolečino in strah, ki bi prišla z njim. Ne bi ju prenesel. Res srečen tako ne bom nikoli, naj vsaj ne silim v dodatno trpljenje. Naj ne naložim trpljenja njemu.

Lep je in morda bo še bolj in pameten bo. Ponosen bi bil nanj, očetovsko ponosen. Bil bi moj. Morda pa bi bil tudi nesrečen. Gotovo bi bil. In tega ne želim. Vem šibak sem, tudi to sem jaz. Zato je prav, prav je tako.

  • Share/Bookmark
DAN POTEM

“Pa stopala obračaj na ven”. “Dobro, zdaj pa še koleno pokrči, zakaj pa imaš “zadnjo rožo”". “Skrči”. Poskušam, zdi se da sem jo začutil, krčim, a verjetno krčim vse od prstov na nogah do obraznih mišic. Rezultat je spet dvomljiv. “Saj bo, saj bo” miri moj spačeni obraz. Ja, seveda bo, ob svetem nikoli, si mislim. Vem da ni prav a v tem trenutku res ne premorem nobenega upanja. Kar na voziček bi se usedel in tam ostal. A kaj, ko vem, da bi bilo le slabše in naslednja postaja je le še postelja. Ne, ne smem, moram nadaljevati. Moje razdalje so itak tako kratke -. soba-kuhinja, kopalnica-soba….samo, da ne padem. Saj se poberem, čeprav ob glasnem, ja celo vreščečem, preklinjanju, poberem se. In potem sem zmatran in grejo minute. Čas beži. Praske ne bolijo, bolijo le tiste na parketu. Tiste se ne celijo, ostanejo.

Matram se. Pa leva pa desna. S težavo se prestavim za nekaj centimetrov vesel, da nisem padel. Danes gre spet težje, predolgo sem sedel. Ko pa je bil že skrajni čas, da spet kaj naredim. Včeraj sem si privoščil. Je bil moj dan. Tako pravijo. In kar pravijo je treba spoštovati. In sem. Sem šel v mesto, sem poslušal glasbo, sem jedel torto. Sem šel z vozičkom, sem bil car, SEM BIL CAR.

Ko se usedem, premišljam. Premišljujem koliko časa še? Bom zmogel? Odgovora ni. Ni ga, kot ga ni za toliko stvari povezanih s prihodnostjo. Kot bi se vrgel v deročo reko. Me bo zanesla k bregu? Me bo vzela s sabo? Me bo pogoltnila? Koliko lahko sam vplivam na rezultat? Verjetno nekaj že. Pa bo volja dovolj močna? Spet vprašaj.

  • Share/Bookmark
SAM?

Danes pa res moram. Moram nadoknaditi tedenski zaostanek. Če ne drugega zaradi Boža.

Ampak saj je nedelja in nedelja je dan za počitek,…in zunaj je tako božansko sonce,… in bom že…

In grem ven. Proti Rožniku. Zastavljeno pot skozi Mostec seveda zgrešim. Pa velikega duha to ne moti, grem pač mimo živalskega vrta in Rožne doline, mimo bivšega Čada na vrh. Le zakaj to delam prvič, se sprašujem, gozd je tako lep. Danes še posebej. Res mi ni žal, da sem se odločil tako. Pot je lepa in v trenutku sem na vrhu. Cerkev je še vedno rdeča in ravno bije dvanajsto, pred gostilno oziroma bifejem na vrhu pa Cankarju družbo dela ogromno nedeljskih gostov. Sam družbe res nisem potrboval in sklenil sem že, da bom mimogrede nekje kosil. Izgovor se je zdel dober in že sem se spuščal proti Tivoliju in Centru. Ravno prav je bilo toplo in sence drevja so se prijazno igrale na sivobelih peščenih potkah. O da bi vsak dan bilo tako. Bi se res naveličali? Morda. Vseeno veliko bolje kot, če bi vsak dan deževalo. Potem bi Rožnik lahko opazoval le skozi okno. Peljem pod železnico do Centra. Plakati me spomnijo, da še nisem bil na razstavi slovenskih impresionistov. Bom drugič. Kmalu. Danes je preveč lepo. Zavijem v pizzerijo. Pojem hitro, nekaj me vleče naprej. V hrani ob praznem omizju pa tudi ni pravega užitka. Seveda moram čez Prešerca. Da bi bil v Centru brez opravkov in ne bi šel čez Prešerca? Jaz ne. A zdaj se bo pa ulilo? Ne samo nekaj kapljic. Lokalno vreme pač. Zdaj že vem, spet se bom vračal čez Rožnik in poskusil končati v Mostecu. Oooooooooauau. Nisem mislil tako dobesedno.

Pa lepo po vrsti. Odločim se za Jesenkovoi pot. Občudujem naravo in seveda predvsem rastlinje. Kaj ni tu za tivolskim gradom klasično nahajališče gomoljčice? Seveda je ja, le da sem letos že prepozen. Je že odcvetela. Pa drugo leto.

Tu res dobiš vse. Če želiš družbe se ustaviš na Cankarjevem vrhu, če želiš miru pa se umakneš na kako stransko, manj obljudeno pot. Sprehajalcev danes tu res ni veliko in igra senc me povsem zasanja. Le žvrgolenje ptičev in oddaljeno drsanje korakov po peščeni poti oznanja, da vendarle nisi povsem sam. Kdo bi si mislil, da se bom že čez nekaj trenutkov zapletel v pogovor z drugim naključnim sprehajalcem.. In vendar je bilo tako. Zaradi pogovora pa je popustila pozornost in zanimanje za okolico. Popustila je ravno na najhujšem spustu in bila sva že skoraj v Mostecu. Pas nestabilnega grušča na poti, ki je ostal po dežju mi je dal vetra. Ko si enkrat na njem se pod lastno težo lahko le prepustiš toku. No, saj ni bilo tako hudo, padec in nekaj prask pač, a ni dosti manjkalo, da bi se končalo drugače. Še dobro, da sem imel nekoga ob sebi. Morda pa je bil ravno to vzrok in bi sam vozil drugače, bolj previdno? Kdo bi vedel? Glavno, da se je srečno končalo.

Vse skupaj je bilo vredno pijače. Brezalkoholne, seveda. In debato je bilo tudi treba zaključiti. Mostec pa je bil za to kot naročen.

Nasvidenje, pa lepo bodi. Hvala, se še kdaj vidiva.

  • Share/Bookmark
KOSILO

Moj cimer se je vrnil s potovanja in spet bova. Čez vikende, ko sva oba doma, si navadno skupaj pripraviva kosilo. Tokrat bodo spet špageti, vendar tokrat z mesno omako. Pravzaprav bi moral, kar se priprave tiče, govoriti v ednini, jaz samo hvaležno pojem. Sploh v zadnjem času, ko sva že dorekla soljenje in druge kuharske malenkosti. Ja, kuha cimer, jaz sem zraven samo za okras in moralno podporo. Se mi zdi, da je tako prav. Njegovih izkušenj v kuhinji je namreč še manj kot mojih in ni videti, da bi pri pripravi hrane strašno užival. Poskušam pa biti koristen s kakim nasvetom in tem, da poskušam biti zabaven. Včasih se zdi, da sem pri tem celo uspešen. Tako čas hitreje mine in kosilo je kmalu na mizi.

In spet sem hvaležen. Komu? Njemu seveda, predvsem njemu in tudi malo sebi. Saj veste okus hrane ni odvisen samo od sestavin in vrste obdelave. Nekaj gotovo pripomore tudi vzdušje v katerem je pripravljena.

Ne morem pa mimo vprašanja “Ga bom uspel obdržati?”. No enkrat bo v vsakem primeru doštudiral in šel po svoje. In jaz, verjetno še brez stalnega partnerja, bom poiskal novega sostanovalca, kuharja, prijatelja.

  • Share/Bookmark