Arhiv za 24.07.2008
VMEŠAVANJE

Ravnokar sem na Glavci bral članek o tem kako se je mati vmešavala v nek partnerski razdor in se nad tem zgražal. Pa ti na obisk pride moja mama, ki  sicer še ni imela priložnosti iti tako daleč, in že na vratih obelodani, da mi je iz trgovine prinesla kopalke, češ ” ti ne boš imel časa in volje pa sem sama…” Lahko si mislite, kako se mi je utrgalo. Poslušali so me še na drugi strani naselja. Kaj se je zgodilo s sosedovo Lojzko, ki je gotovo spet naslanjala uho na vhodna vrata, pa niti pomisliti ne upam. Ko sem se zdrl in mi je grlo zaribalo sem pravzaprav šele lahko začel misliti.

Saj vem mama je pač mama in ne more iz svoje kože. Zaščitniški nagon ji veli, da za svojega potomca naredi vse, mu poskuša vse olajšati. Rad sprejmem vso pomoč, toda nekje gre to čez mejo. In kopalke so že tak proimer. Pa ne gre za to, da mi ne bi bile všeč, ali da bi jih rad sam izbral. Še videti jih nisem hotel. Gre preprosto za princip. Ljudje gremo čez različna obdobja. Ko smo otroci smo pač otroci. Brezskrbni in razigrani. Starši pa tudi z izbiro kupljenih artiklov oblikujejo otrokov odnos do sveta. Sledi obdobje odraščanja, ko si ustvarjamo merila in začenjamo misliti po svoje. Tu imajo starši spet veliko vlogo s svojimi pogledi in dejanji. Tudi negativnimi. In to je to, tu bi se vpliv staršev moral končati. Najpogosteje sledi odraslost, ko ima vsak izoblikovana svoja merila, svoje potrebe in ja tudi dolžnosti. Da bi mamica kupovala obleko odraslemu preprosto ne gre. Če seveda ni zmenjeno ali potrebno drugače.

Pravzaprav bi se mami verjetno moral pridno zahvaliti za skrb in olajšano mi delo, jaz pa ji zamerim. Zamerim ji to, da ni imela zaupanja vame, zaupanja, da zmorem sam. Iz mene je zopet naredila otroka, naredila me je za invalida. To je bolelo, čeprav ni bilo mišljeno tako.

  • Share/Bookmark