Arhiv za 15.07.2008
CAR

“Boško ti si car”. Pohvala prizadetega fanta, ki je ne znam prav umestiti in razumeti. Je ne smem jemati resno? Saj, kakšen pa je, to so druge dimenzije. Po drugi strani pa on najbolje ve, kaj zares šteje, kaj je pravi napor in odrekanje.

Verjetno ga poznam že celo življenje, sina mamine prijateljice. Od rojstva je prizadet, težko prizadet, a kar ne omaga. Življenje mu stalno meče polena pod noge in niti ni potrebno, da so posebno debela in ošiljena, gotovo ga zadanejo, spotaknejo in ranijo. On pa se pobere, otrese in gre naprej. In pri tem sploh ne pozna zamer. Stvari, ki se ostalim zdijo samoumevne in smo prav besni, če jih ne dobimo položene pred noge, so zanj dosegljive samo včasih na posebno prošnjo in z veliko truda. Pa vendar toliko brezpogojne dobrote menda še ni bilo skoncentrirane v enem človeku. In čeprav je, zaradi nerazločnega govorjenja in slabšega sluha, pogovor z njim težak, sem rad ob njem. Iz njega veje nek poseben optimizem in volja do življenja, ki da misliti. In še vedno je ohranil želje. Za cigareto bi naredil vse, čeprav ve, da kajenje ni zdravo . Pa kaj ga sploh še lahko prizadene, si mislim in ga opazujem kako z užitkom puha. Saj vem, če bi bil normalen bi bil tak kot vsi, poročen, z 1,4 otroka, in ujet v dnevno rutino. Dolgočasen. Tako pa…, tako pa je poseben, drugačen. Ohranil je svojo prvinskost, neposrednost, ki smo se je ostali že davno odrekli.

  • Share/Bookmark