Ne vem, če smem se ti predati,

saj te skoraj ne poznam.

Mi razum na misli trka,

da ni prav, da vse ti dam.

Pa vendar, zdaj ti mene greješ

in ko skupaj sva, mi je lepo.

Je dovolj to za življenje?

Mi kdaj morda bo žal za to?

Še se pustil bom pogreti,

dokler prav’ga ne dobim

tazga, ki hotel bo le mene imeti

upam, da spet ne zgrešim.