Arhiv za Julij, 2008
KLIC

Naj upam sploh še,

usoda moja, o moj bog?

Si mogel najti bom nekoga,

za uteho in za nego nog?

Lejga tale se nasmiha

vendar le seksa si želi.

Onile z rdečo mašno

pa gotovo zame ni.

Kje le srečal bi tapravga,

tazga ki bi me razvnel,

me očaral, gledal nazga

nekoga, ki bi razumel.

Dost mam, da je vse na meni

naj še drugi kaj store.

Moje misli so še sveže

mi nagajajo noge.

Vem, da tudi to bo mimo,

zato pa kličem na ves glas.

Usoda moja pridi k meni,

vedi zdaj je pravi čas.

  • Share/Bookmark
VMEŠAVANJE

Ravnokar sem na Glavci bral članek o tem kako se je mati vmešavala v nek partnerski razdor in se nad tem zgražal. Pa ti na obisk pride moja mama, ki  sicer še ni imela priložnosti iti tako daleč, in že na vratih obelodani, da mi je iz trgovine prinesla kopalke, češ ” ti ne boš imel časa in volje pa sem sama…” Lahko si mislite, kako se mi je utrgalo. Poslušali so me še na drugi strani naselja. Kaj se je zgodilo s sosedovo Lojzko, ki je gotovo spet naslanjala uho na vhodna vrata, pa niti pomisliti ne upam. Ko sem se zdrl in mi je grlo zaribalo sem pravzaprav šele lahko začel misliti.

Saj vem mama je pač mama in ne more iz svoje kože. Zaščitniški nagon ji veli, da za svojega potomca naredi vse, mu poskuša vse olajšati. Rad sprejmem vso pomoč, toda nekje gre to čez mejo. In kopalke so že tak proimer. Pa ne gre za to, da mi ne bi bile všeč, ali da bi jih rad sam izbral. Še videti jih nisem hotel. Gre preprosto za princip. Ljudje gremo čez različna obdobja. Ko smo otroci smo pač otroci. Brezskrbni in razigrani. Starši pa tudi z izbiro kupljenih artiklov oblikujejo otrokov odnos do sveta. Sledi obdobje odraščanja, ko si ustvarjamo merila in začenjamo misliti po svoje. Tu imajo starši spet veliko vlogo s svojimi pogledi in dejanji. Tudi negativnimi. In to je to, tu bi se vpliv staršev moral končati. Najpogosteje sledi odraslost, ko ima vsak izoblikovana svoja merila, svoje potrebe in ja tudi dolžnosti. Da bi mamica kupovala obleko odraslemu preprosto ne gre. Če seveda ni zmenjeno ali potrebno drugače.

Pravzaprav bi se mami verjetno moral pridno zahvaliti za skrb in olajšano mi delo, jaz pa ji zamerim. Zamerim ji to, da ni imela zaupanja vame, zaupanja, da zmorem sam. Iz mene je zopet naredila otroka, naredila me je za invalida. To je bolelo, čeprav ni bilo mišljeno tako.

  • Share/Bookmark
VEČNA LJUBEZEN

Lep sem praviš, ko leživa

in poklone si deliva.

Upam le, da to je strast,

ne samo osame mast.

Kakorkoli, zdaj lepo je,

ko počivava v dvoje.

 

Vlivaš upanja mi, nad,

da še prideš k meni rad.

Me pobožaš, me objameš,

mi skrbi iz duše snameš.

Zaupanje mi vase s tem bodriš

in mi dvome udušiš.

 

Le prekratko žal tako je

saj odide koj nato

sam preživljam dneve svoje,

čakam časa, ko spet prišel bo.

 

Takrat pa zopet bova srečna.

Morda celo poljubi me.

Ljubezen ta pa zopet bode večna

za tisto urico al dve.

  • Share/Bookmark
POLETNA AVANTURA

Le kakšen bo. Lepo bi bilo, če bi se ujela. Menda bi skupaj zmogla. Jo premagala. Joj, joj, kaj pa se grem. Saj še začela nisva.

In potem je prišel. Mladi adonis, in takoj sem padel. Najin prvi stik je bil torej kar na tleh v predsobi. Potem si je preoblekel majico in zableščali so se njegovi radiatorji pa bicepsa in kar je še drugega. Menda se zaveda, da jaz nimam takih, da jih nikoli ne bom imel, da to niti ni moj cilj. Vseeno je bil pogled nanj vznemirljiv. Vadila sva. Pa roke, pa noge, dobro me je bilo treba nategniti. Še je malo neizkušen, a se bo že privadil. Kaj hočemo je pač še študent. Absolvent, če sem natančen. In je poletje. Vadba mi je ugajala čeprav je izgledala malo drugače kot z mojo redno fizioterapevtko, ali pa ravno zato. Posvetil se je drugim hibam mojega telesa, ki so zanemarjene hlepeče čakale njegove nege. Bil sem zadovoljen in potešen.

V torek se spet dobiva, prinesel bo uteži.

  • Share/Bookmark
STAR SEM

Star sem, jebemti sem star. Kako je hitro šla – mladost. Zdaj še upaš, čakaš, kdaj se bo vate nastanila učenost, spoznanje, modrost…, da te bo srečalo življenje. In že si star, prestar morda, da bi ga lahko užil.

Vedno sem mislil, da je starost povezana z notranjim počutjem. In nikoli se, kljub vsem tegobam, ki mi jih je prineslo življenje, nisem počutil starega. Pozabil pa sem, da je pomembno tudi kako te vidijo drugi in drugi so neusmiljeno realni. Najprej te označijo z gospod, začnejo pričakovati od tebe, takoj nato pa se ti le še usmiljeno nasmehnejo, ko od tebe ne dobijo tistega kar so pričakovali.

Saj vem večina je goljufala, enostavno je šla preko, mimo problemov. Jaz pa sem moral razčistiti, razčistiti sproti. OR boste rekli, a tak pač sem. Prizadeti nisem hotel ne sebe ne drugih. Če mi je uspelo, vprašate. Seveda ne in posledice so tu. Bolj star bolj nor.

Verjetno so vsi, ki jim je do tega, pri teh letih, že poparčkani, jaz, no jaz pa še iščem. Generacija, kot da je šla. Iščem in vsi so mlajši.

Saj pravzaprav takega rabim, takega, ki še upa, takega, ki še ima cilje. Za takega bi se bilo vredno potruditi. Menim jaz, pa on? Komu naj uničim mladost, jo posrkam vase, jo izpijem? Kot Red bool, Tega ne maram, okus bi bil preveč trpek, neprijeten.

Čas bi bil, da sprejmem dejstvo. Dejstvo? Katero že? Je danes kak žur? Gremooo.

  • Share/Bookmark
CAR

“Boško ti si car”. Pohvala prizadetega fanta, ki je ne znam prav umestiti in razumeti. Je ne smem jemati resno? Saj, kakšen pa je, to so druge dimenzije. Po drugi strani pa on najbolje ve, kaj zares šteje, kaj je pravi napor in odrekanje.

Verjetno ga poznam že celo življenje, sina mamine prijateljice. Od rojstva je prizadet, težko prizadet, a kar ne omaga. Življenje mu stalno meče polena pod noge in niti ni potrebno, da so posebno debela in ošiljena, gotovo ga zadanejo, spotaknejo in ranijo. On pa se pobere, otrese in gre naprej. In pri tem sploh ne pozna zamer. Stvari, ki se ostalim zdijo samoumevne in smo prav besni, če jih ne dobimo položene pred noge, so zanj dosegljive samo včasih na posebno prošnjo in z veliko truda. Pa vendar toliko brezpogojne dobrote menda še ni bilo skoncentrirane v enem človeku. In čeprav je, zaradi nerazločnega govorjenja in slabšega sluha, pogovor z njim težak, sem rad ob njem. Iz njega veje nek poseben optimizem in volja do življenja, ki da misliti. In še vedno je ohranil želje. Za cigareto bi naredil vse, čeprav ve, da kajenje ni zdravo . Pa kaj ga sploh še lahko prizadene, si mislim in ga opazujem kako z užitkom puha. Saj vem, če bi bil normalen bi bil tak kot vsi, poročen, z 1,4 otroka, in ujet v dnevno rutino. Dolgočasen. Tako pa…, tako pa je poseben, drugačen. Ohranil je svojo prvinskost, neposrednost, ki smo se je ostali že davno odrekli.

  • Share/Bookmark
PESEM

Ne vem, če smem se ti predati,

saj te skoraj ne poznam.

Mi razum na misli trka,

da ni prav, da vse ti dam.

Pa vendar, zdaj ti mene greješ

in ko skupaj sva, mi je lepo.

Je dovolj to za življenje?

Mi kdaj morda bo žal za to?

Še se pustil bom pogreti,

dokler prav’ga ne dobim

tazga, ki hotel bo le mene imeti

upam, da spet ne zgrešim.

  • Share/Bookmark
OBISK

Danes popoldne grem spet na obisk k družinski prijateljici. Pravzaprav je dolgoletna prijateljica moje mame. Kakorkoli že, vsak teden priredi srečanje prijateljic na svojem domu, babji žur kot ga imenujemo. No, zdaj že ne več otroci teh prijateljic, imamo seveda prost vstop, ki pa je navadno odvzet njihovim partnerjem, torej našim očetom. Kaj se na takih žurih dogaja, si lahko mislite. V glavnem je veliko smejanja, nekaj malega opravljanja in predvsem medsebojnega bodrenja, razumevanja in svetovanja. Svet na in po takem srečanju je skratka lepši.

Dom te prijateljice, hiša pravzaprav, je velik, zato lahko del prostorov oddaja. Sicer zelo spoštujem njen humor in voljo do življenja, ki ni bilo vedno z rožicami postlano, prav tako kot njeno bistrost in iznajdljivost, a zadnjič me je presenetila z izjavo, da homoseksualcem stanovanja ne bi oddala nikoli. Ne govorim o paru, že sama usmerjenost bi zanjo bila preveč. Kako bi to preverjala sicer ni povedala, tudi ne verjamem, da bi, presenečen pa sem vseeno bil.

Kako bi bila nekega dne presenečena ona, ko bi ujela, da imam sam taka nagnjenja. Sploh si ne predstavljam, da bi se odnosi med nami lahko spremenili. Sicer zaenkrat ni nobene potrebe, da bi ji na uho nosil kakršno koli informacijo v zvezi s tem, pa vendar jo zaradi tega morda jemljem drugače, bolj z rezervo.

  • Share/Bookmark
TRENUTKI

Peljem po Ljubljani, konstantno drkajoč joystick (krmilno ročico) na komandni plošči moje limuzine.

O, ko bi fina gospa vedela, ko bi vedel mrki možakar, kaj mi gre po glavi. To bi bilo vzklikov in nerganja. No saj je res. V rokah bi raje imel povsem nekaj drugega, nežnejšega in ja, tudi večjega, če smo že pri tem. Nadomestek je res komaj omembe vreden. A ko se moji prsti nebogljeno, nežno, a čvrsto poigravajo z ročico, zdaj sem, zdaj tja, me preveva tak blažen občutek ugodja, kot ga marsikdo iz množice, ki me obdaja, še ni izkusil.

Prikolovratim do stojnice s sladoledom in sladoledarica mi v roke, brez pardona, porine taleči se sladoled. Zahvalim se in ga takoj napadem. Moje ustnice obdajo belo gmoto nad kornetom, še preden bi ta utegnila končati v mojem naročju. Zavlečem se na promenado na bregu Ljubljanice. Ližem sladko kepico in opazujem. Večerno sonce naredi stare hiše ob vodi tako lepe. Vse je tako lepo. Le stari gospod ne more odvreči bremena s svoje duše in njegova skrušena postava v naglici preleti mirno sceno.

A navsezadnje sem sam. V resnici tu nimam kaj početi. Obrnem domov. Tudi tam ni dosti bolje.

Na monitorju pa najdem up. Realen? No, vsaj do jutri.

  • Share/Bookmark
ŠE BOM

Spet bom sam. Simon je že šel v Ameriko, cimer pa mi bo ravnokar pobegnil na sever. O kako jima zavidam in jima privoščim hkrati. Pa jaz bi tudi, magari samo do Bohinja bi šel. Hribi so me od nekdaj privlačili, čeprav ekstremen hribolazec nisem bil nikoli. Vedno pa mi je bila pomembna pot in podobe, ja tudi rožice, ob njej. Razgled z vrha, ki je mojemu očetu pomenil vse, pa je zame tako majhen košček poti. In končno takrat si že na cilju jaz pa tako rad potujem. Potujem in spoznavam. In še bom, drugače gotovo, manj intenzivno morda, toda še. Doma res ne mislim čepeti. In cilj je še tako daleč. Seveda verjetno ne bom lazil na hribe, jih bom pa gledal iz doline in odkrival njihovo drugačno, novo lepoto.

  • Share/Bookmark