UVOD

Že dva dni ne počnem drugega, kot da brskam po netu in iščem erotične posnetke, predvsem tiste z gej tematiko, pa me nič ne zadovolji. Nič ne poteši moje potrebe po…, saj sam ne vem po čem. Potrebe po bližini drugega verjetno. Končno odkrijem neke blogarske strani in branje teh tekstov mi šele nudi izhod in zasilno potešitev, da se mi povsem ne utrga. Saj ne vem, ali je vse v stilu teh blogov, a vsaj za nekatere lahko rečem, da sem se našel v njih. Pravzaprav ne morem reči, da delim avtorjevo zgodbo, a že po prvih straneh sem začutil neko osebno bližino, tako da sem moral začeti pisati že kar sredi noči. Žal pa med mano in avtorjem obstaja ena velika razlika. Če je on sprejel svoje želje in se ne obremenjuje, s tem, da ne plava s tokom večine, v meni še tli želja po “mirnem družinskem življenju”, karkoli že to pomeni. Predvsem potreba po potomcih je važen faktor.

Vsak si je verjetno kdaj zaželel večnega življenja, čeprav z večanjem števila križev ugotavljamo, da to s sabo prinese tudi veliko truda in nevšečnosti. Vsaka obleka pa se enkrat strga in še tako debel kos železa rja enkrat prežre. Tudi življenje vsakega bitja se tako enkrat mora končati. Če poenostavimo je izhod preživetja osebka torej lahko le v njegovih delih in spominu drugih. Ker nisem ne Einstein in ne Prešeren pa lahko preživim le v svojih potomcih. Ne vem sicer komu bi to koristilo, pa vendar je želja tu.

In tako se vprašam je potreba po seksu zaradi seksa večja od potrebe po potomcih? Kaj bi prineslo več zadovoljstva v življenju? Saj vem glavna je ljubezen. In zato čakam. Čakam, da pride prava, pravi. Čakam in nabiram leta. Nabiram leta in pešam. Strinjam se, da je stvar v akciji – pa reci spužvi naj prdne. Če ne gre ne gre, pri svojih letih bom pa že vedel. Morda pa bi bilo vseeno treba poskusiti. Narediti seznam plusov in minusov. En velik plus za to, en majhen minus za ono stran, pa spet en velik minus za to, in majhen plus za ono … Ne vem če bo šlo a nekaj bo vsekakor treba narediti, drugače ne bo ne enega, ne drugega.

Saj vem, da je malo pozno za taka vprašanja, a kaj, ko je bilo treba vmes doštudirati pa priti na invalidski voziček, pa se vmes spet za silo postaviti na noge in zopet začeti upati.

  • Share/Bookmark
 
01
dayw
14.07.2008 22:59

kot kaže imaš tudi ti podobne probleme kot jaz. sicer se za potomce ne sekiram, bolj sem ciljal na tisto potrebo po bližini. meni se občasno tudi trga in samo čakam da cajt mine-do česa pa mineva pa je spet drugo vprašanje :S

vseeno, lepo napisano

02
15.07.2008 10:44

dayw: Verjetno nam je potreba po bližini vsem skupna, smo pač socijalna bitja.
Kako željo po bližini uresničiti? Ne vem. Tu je verjetno vsak sam in vsak mora sam najti svojo pot. Če hočeš biti srečen predvsem bodi kar si.

03
dayw
15.07.2008 16:26

to ni dovolj.

04
ihim
15.07.2008 17:44

@dayw: K ne vem točno za kaj gre. Vem, da ni dovolj, a tako pač je. Gre samo za to, da človek sam mnogokrat ne najde poti iz problema. In tu nastopi pomoč drugih. Saj ne, da bi ti konkretno povedali rešitev, a mogoče v pogovoru, z izmenjavo mnenj, sam prideš do nje.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !