Danes sem ga videl. V odhajanju sem ga videl. Le za sekundo morda. Ležal je tam, majhen, lep, za požret skratka. Pod budnim očesom svoje matere je ležal, nebogljen, zavit v krpice. Bil je tam, kot izziv. Jaz pa sem odhajal, iz bolnice sem odhajal in bilo mi je hudo. Ni mi usojen. Sem se zavestno odločil. Ga nebi zmogel. Bi samo trpel. Bi trpel jaz. Bi trpeli vsi vpleteni. Spet se zdi, da se kaznujem. Pa se ne. Odrekam se sreči, v zameno za bolečino in strah, ki bi prišla z njim. Ne bi ju prenesel. Res srečen tako ne bom nikoli, naj vsaj ne silim v dodatno trpljenje. Naj ne naložim trpljenja njemu.

Lep je in morda bo še bolj in pameten bo. Ponosen bi bil nanj, očetovsko ponosen. Bil bi moj. Morda pa bi bil tudi nesrečen. Gotovo bi bil. In tega ne želim. Vem šibak sem, tudi to sem jaz. Zato je prav, prav je tako.

“Pa stopala obračaj na ven”. “Dobro, zdaj pa še koleno pokrči, zakaj pa imaš “zadnjo rožo”". “Skrči”. Poskušam, zdi se da sem jo začutil, krčim, a verjetno krčim vse od prstov na nogah do obraznih mišic. Rezultat je spet dvomljiv. “Saj bo, saj bo” miri moj spačeni obraz. Ja, seveda bo, ob svetem nikoli, si mislim. Vem da ni prav a v tem trenutku res ne premorem nobenega upanja. Kar na voziček bi se usedel in tam ostal. A kaj, ko vem, da bi bilo le slabše in naslednja postaja je le še postelja. Ne, ne smem, moram nadaljevati. Moje razdalje so itak tako kratke -. soba-kuhinja, kopalnica-soba….samo, da ne padem. Saj se poberem, čeprav ob glasnem, ja celo vreščečem, preklinjanju, poberem se. In potem sem zmatran in grejo minute. Čas beži. Praske ne bolijo, bolijo le tiste na parketu. Tiste se ne celijo, ostanejo.

Matram se. Pa leva pa desna. S težavo se prestavim za nekaj centimetrov vesel, da nisem padel. Danes gre spet težje, predolgo sem sedel. Ko pa je bil že skrajni čas, da spet kaj naredim. Včeraj sem si privoščil. Je bil moj dan. Tako pravijo. In kar pravijo je treba spoštovati. In sem. Sem šel v mesto, sem poslušal glasbo, sem jedel torto. Sem šel z vozičkom, sem bil car, SEM BIL CAR.

Ko se usedem, premišljam. Premišljujem koliko časa še? Bom zmogel? Odgovora ni. Ni ga, kot ga ni za toliko stvari povezanih s prihodnostjo. Kot bi se vrgel v deročo reko. Me bo zanesla k bregu? Me bo vzela s sabo? Me bo pogoltnila? Koliko lahko sam vplivam na rezultat? Verjetno nekaj že. Pa bo volja dovolj močna? Spet vprašaj.

Danes pa res moram. Moram nadoknaditi tedenski zaostanek. Če ne drugega zaradi Boža.

Ampak saj je nedelja in nedelja je dan za počitek,…in zunaj je tako božansko sonce,… in bom že…

In grem ven. Proti Rožniku. Zastavljeno pot skozi Mostec seveda zgrešim. Pa velikega duha to ne moti, grem pač mimo živalskega vrta in Rožne doline, mimo bivšega Čada na vrh. Le zakaj to delam prvič, se sprašujem, gozd je tako lep. Danes še posebej. Res mi ni žal, da sem se odločil tako. Pot je lepa in v trenutku sem na vrhu. Cerkev je še vedno rdeča in ravno bije dvanajsto, pred gostilno oziroma bifejem na vrhu pa Cankarju družbo dela ogromno nedeljskih gostov. Sam družbe res nisem potrboval in sklenil sem že, da bom mimogrede nekje kosil. Izgovor se je zdel dober in že sem se spuščal proti Tivoliju in Centru. Ravno prav je bilo toplo in sence drevja so se prijazno igrale na sivobelih peščenih potkah. O da bi vsak dan bilo tako. Bi se res naveličali? Morda. Vseeno veliko bolje kot, če bi vsak dan deževalo. Potem bi Rožnik lahko opazoval le skozi okno. Peljem pod železnico do Centra. Plakati me spomnijo, da še nisem bil na razstavi slovenskih impresionistov. Bom drugič. Kmalu. Danes je preveč lepo. Zavijem v pizzerijo. Pojem hitro, nekaj me vleče naprej. V hrani ob praznem omizju pa tudi ni pravega užitka. Seveda moram čez Prešerca. Da bi bil v Centru brez opravkov in ne bi šel čez Prešerca? Jaz ne. A zdaj se bo pa ulilo? Ne samo nekaj kapljic. Lokalno vreme pač. Zdaj že vem, spet se bom vračal čez Rožnik in poskusil končati v Mostecu. Oooooooooauau. Nisem mislil tako dobesedno.

Pa lepo po vrsti. Odločim se za Jesenkovoi pot. Občudujem naravo in seveda predvsem rastlinje. Kaj ni tu za tivolskim gradom klasično nahajališče gomoljčice? Seveda je ja, le da sem letos že prepozen. Je že odcvetela. Pa drugo leto.

Tu res dobiš vse. Če želiš družbe se ustaviš na Cankarjevem vrhu, če želiš miru pa se umakneš na kako stransko, manj obljudeno pot. Sprehajalcev danes tu res ni veliko in igra senc me povsem zasanja. Le žvrgolenje ptičev in oddaljeno drsanje korakov po peščeni poti oznanja, da vendarle nisi povsem sam. Kdo bi si mislil, da se bom že čez nekaj trenutkov zapletel v pogovor z drugim naključnim sprehajalcem.. In vendar je bilo tako. Zaradi pogovora pa je popustila pozornost in zanimanje za okolico. Popustila je ravno na najhujšem spustu in bila sva že skoraj v Mostecu. Pas nestabilnega grušča na poti, ki je ostal po dežju mi je dal vetra. Ko si enkrat na njem se pod lastno težo lahko le prepustiš toku. No, saj ni bilo tako hudo, padec in nekaj prask pač, a ni dosti manjkalo, da bi se končalo drugače. Še dobro, da sem imel nekoga ob sebi. Morda pa je bil ravno to vzrok in bi sam vozil drugače, bolj previdno? Kdo bi vedel? Glavno, da se je srečno končalo.

Vse skupaj je bilo vredno pijače. Brezalkoholne, seveda. In debato je bilo tudi treba zaključiti. Mostec pa je bil za to kot naročen.

Nasvidenje, pa lepo bodi. Hvala, se še kdaj vidiva.

Moj cimer se je vrnil s potovanja in spet bova. Čez vikende, ko sva oba doma, si navadno skupaj pripraviva kosilo. Tokrat bodo spet špageti, vendar tokrat z mesno omako. Pravzaprav bi moral, kar se priprave tiče, govoriti v ednini, jaz samo hvaležno pojem. Sploh v zadnjem času, ko sva že dorekla soljenje in druge kuharske malenkosti. Ja, kuha cimer, jaz sem zraven samo za okras in moralno podporo. Se mi zdi, da je tako prav. Njegovih izkušenj v kuhinji je namreč še manj kot mojih in ni videti, da bi pri pripravi hrane strašno užival. Poskušam pa biti koristen s kakim nasvetom in tem, da poskušam biti zabaven. Včasih se zdi, da sem pri tem celo uspešen. Tako čas hitreje mine in kosilo je kmalu na mizi.

In spet sem hvaležen. Komu? Njemu seveda, predvsem njemu in tudi malo sebi. Saj veste okus hrane ni odvisen samo od sestavin in vrste obdelave. Nekaj gotovo pripomore tudi vzdušje v katerem je pripravljena.

Ne morem pa mimo vprašanja “Ga bom uspel obdržati?”. No enkrat bo v vsakem primeru doštudiral in šel po svoje. In jaz, verjetno še brez stalnega partnerja, bom poiskal novega sostanovalca, kuharja, prijatelja.

Naj upam sploh še,

usoda moja, o moj bog?

Si mogel najti bom nekoga,

za uteho in za nego nog?

Lejga tale se nasmiha

vendar le seksa si želi.

Onile z rdečo mašno

pa gotovo zame ni.

Kje le srečal bi tapravga,

tazga ki bi me razvnel,

me očaral, gledal nazga

nekoga, ki bi razumel.

Dost mam, da je vse na meni

naj še drugi kaj store.

Moje misli so še sveže

mi nagajajo noge.

Vem, da tudi to bo mimo,

zato pa kličem na ves glas.

Usoda moja pridi k meni,

vedi zdaj je pravi čas.

Ravnokar sem na Glavci bral članek o tem kako se je mati vmešavala v nek partnerski razdor in se nad tem zgražal. Pa ti na obisk pride moja mama, ki  sicer še ni imela priložnosti iti tako daleč, in že na vratih obelodani, da mi je iz trgovine prinesla kopalke, češ ” ti ne boš imel časa in volje pa sem sama…” Lahko si mislite, kako se mi je utrgalo. Poslušali so me še na drugi strani naselja. Kaj se je zgodilo s sosedovo Lojzko, ki je gotovo spet naslanjala uho na vhodna vrata, pa niti pomisliti ne upam. Ko sem se zdrl in mi je grlo zaribalo sem pravzaprav šele lahko začel misliti.

Saj vem mama je pač mama in ne more iz svoje kože. Zaščitniški nagon ji veli, da za svojega potomca naredi vse, mu poskuša vse olajšati. Rad sprejmem vso pomoč, toda nekje gre to čez mejo. In kopalke so že tak proimer. Pa ne gre za to, da mi ne bi bile všeč, ali da bi jih rad sam izbral. Še videti jih nisem hotel. Gre preprosto za princip. Ljudje gremo čez različna obdobja. Ko smo otroci smo pač otroci. Brezskrbni in razigrani. Starši pa tudi z izbiro kupljenih artiklov oblikujejo otrokov odnos do sveta. Sledi obdobje odraščanja, ko si ustvarjamo merila in začenjamo misliti po svoje. Tu imajo starši spet veliko vlogo s svojimi pogledi in dejanji. Tudi negativnimi. In to je to, tu bi se vpliv staršev moral končati. Najpogosteje sledi odraslost, ko ima vsak izoblikovana svoja merila, svoje potrebe in ja tudi dolžnosti. Da bi mamica kupovala obleko odraslemu preprosto ne gre. Če seveda ni zmenjeno ali potrebno drugače.

Pravzaprav bi se mami verjetno moral pridno zahvaliti za skrb in olajšano mi delo, jaz pa ji zamerim. Zamerim ji to, da ni imela zaupanja vame, zaupanja, da zmorem sam. Iz mene je zopet naredila otroka, naredila me je za invalida. To je bolelo, čeprav ni bilo mišljeno tako.

Lep sem praviš, ko leživa

in poklone si deliva.

Upam le, da to je strast,

ne samo osame mast.

Kakorkoli, zdaj lepo je,

ko počivava v dvoje.

Vlivaš upanja mi, nad,

da še prideš k meni rad.

Me pobožaš, me objameš,

mi skrbi iz duše snameš.

Zaupanje mi vase s tem bodriš

in mi dvome udušiš.

Le prekratko žal tako je

saj odide koj nato

sam preživljam dneve svoje,

čakam časa, ko spet prišel bo.

Takrat pa zopet bova srečna.

Morda celo poljubi me.

Ljubezen ta pa zopet bode večna

za tisto urico al dve.

Le kakšen bo. Lepo bi bilo, če bi se ujela. Menda bi skupaj zmogla. Jo premagala. Joj, joj, kaj pa se grem. Saj še začela nisva.

In potem je prišel. Mladi adonis, in takoj sem padel. Najin prvi stik je bil torej kar na tleh v predsobi. Potem si je preoblekel majico in zableščali so se njegovi radiatorji pa bicepsa in kar je še drugega. Menda se zaveda, da jaz nimam takih, da jih nikoli ne bom imel, da to niti ni moj cilj. Vseeno je bil pogled nanj vznemirljiv. Vadila sva. Pa roke, pa noge, dobro me je bilo treba nategniti. Še je malo neizkušen, a se bo že privadil. Kaj hočemo je pač še študent. Absolvent, če sem natančen. In je poletje. Vadba mi je ugajala čeprav je izgledala malo drugače kot z mojo redno fizioterapevtko, ali pa ravno zato. Posvetil se je drugim hibam mojega telesa, ki so zanemarjene hlepeče čakale njegove nege. Bil sem zadovoljen in potešen.

V torek se spet dobiva, prinesel bo uteži.

Star sem, jebemti sem star. Kako je hitro šla - mladost. Zdaj še upaš, čakaš, kdaj se bo vate nastanila učenost, spoznanje, modrost…, da te bo srečalo življenje. In že si star, prestar morda, da bi ga lahko užil.

Vedno sem mislil, da je starost povezana z notranjim počutjem. In nikoli se, kljub vsem tegobam, ki mi jih je prineslo življenje, nisem počutil starega. Pozabil pa sem, da je pomembno tudi kako te vidijo drugi in drugi so neusmiljeno realni. Najprej te označijo z gospod, začnejo pričakovati od tebe, takoj nato pa se ti le še usmiljeno nasmehnejo, ko od tebe ne dobijo tistega kar so pričakovali.

Saj vem večina je goljufala, enostavno je šla preko, mimo problemov. Jaz pa sem moral razčistiti, razčistiti sproti. OR boste rekli, a tak pač sem. Prizadeti nisem hotel ne sebe ne drugih. Če mi je uspelo, vprašate. Seveda ne in posledice so tu. Bolj star bolj nor.

Verjetno so vsi, ki jim je do tega, pri teh letih, že poparčkani, jaz, no jaz pa še iščem. Generacija, kot da je šla. Iščem in vsi so mlajši.

Saj pravzaprav takega rabim, takega, ki še upa, takega, ki še ima cilje. Za takega bi se bilo vredno potruditi. Menim jaz, pa on? Komu naj uničim mladost, jo posrkam vase, jo izpijem? Kot Red bool, Tega ne maram, okus bi bil preveč trpek, neprijeten.

Čas bi bil, da sprejmem dejstvo. Dejstvo? Katero že? Je danes kak žur? Gremooo.

“Boško ti si car”. Pohvala prizadetega fanta, ki je ne znam prav umestiti in razumeti. Je ne smem jemati resno? Saj, kakšen pa je, to so druge dimenzije. Po drugi strani pa on najbolje ve, kaj zares šteje, kaj je pravi napor in odrekanje.

Verjetno ga poznam že celo življenje, sina mamine prijateljice. Od rojstva je prizadet, težko prizadet, a kar ne omaga. Življenje mu stalno meče polena pod noge in niti ni potrebno, da so posebno debela in ošiljena, gotovo ga zadanejo, spotaknejo in ranijo. On pa se pobere, otrese in gre naprej. In pri tem sploh ne pozna zamer. Stvari, ki se ostalim zdijo samoumevne in smo prav besni, če jih ne dobimo položene pred noge, so zanj dosegljive samo včasih na posebno prošnjo in z veliko truda. Pa vendar toliko brezpogojne dobrote menda še ni bilo skoncentrirane v enem človeku. In čeprav je, zaradi nerazločnega govorjenja in slabšega sluha, pogovor z njim težak, sem rad ob njem. Iz njega veje nek poseben optimizem in volja do življenja, ki da misliti. In še vedno je ohranil želje. Za cigareto bi naredil vse, čeprav ve, da kajenje ni zdravo . Pa kaj ga sploh še lahko prizadene, si mislim in ga opazujem kako z užitkom puha. Saj vem, če bi bil normalen bi bil tak kot vsi, poročen, z 1,4 otroka, in ujet v dnevno rutino. Dolgočasen. Tako pa…, tako pa je poseben, drugačen. Ohranil je svojo prvinskost, neposrednost, ki smo se je ostali že davno odrekli.